Škorpijoni
Ščipalci ali škorpijoni so red členonožcev, ki jih natančneje uvrščamo med pajkovce, vanj pa uvrščamo okrog 2000 danes živečih opisanih vrst. Znani so predvsem po svojem strupniku, ki ga uporabljajo za lov in obrambo, pri kateri lahko boleče pičijo tudi človeka. Čeprav velika večina ni življenjsko nevarna človeku, jih obravnavamo kot nadlogo, saj se pogosto zadržujejo v človeških bivališčih.
Splošne značilnosti
V dolžino zraste od 5-9 cm. Obarvanost telesa se razlikuje od temno oranžne preko svetlo rdeče-rjave do temno rjave barve, na glavoprsju in mezosomi pa so lahko posejane sive pike. Noge in vrhovi pedipalov so svetlo obarvani (oranžno-rumeno do svetlo rdeče-rjavo). Kot je značilno za škorpijone iz družine Buthidae, ima dokaj majhna klešča na pedipalpih, zmerno zadebeljene členke na repnem delu (metasomi) in razmeroma okrogel (bulbozen) strupni mehurček z dokaj veliko strupeno bodico.
Strupenost
Indijski rdeči škorpijon je po nekaterih podatkih najbolj strupeni škorpijon na svetu in predstavlja resen javno zdravstveni problem v gosto naseljenih območjih v Indiji in Nepalu. Raziskave so pokazale, da znaša stopnja smrtnosti od 8-40 %, med žrtvami pa prevladujejo otroci.
Zastrupitev se kaže kot močna krajevna bolečina, bruhanje, potenje, priapizem (boleča erekcija) ter pomodrelost kože in sluznic (cianoza), v hujših primerih pa še kot mišični krči, nizek ali visok krvni tlak (hipo ali hipertenizija), počasen ali pospešen srčni utrip (bradi ali tahikardija), nezavest in šok.
Strup vpliva torej predvsem na srčnožilni in dihalni sistem, kar velikokrat privede do pljučnega edema, zaradi česar se žrtev zaduši, ali do večorganske odpovedi. Najučinkovitejše zdravljenje je kombinacija protistrupa oz. antivenina in prazosina (antihipertenziv), kar zmanjša stopnjo smrtnosti na manj kot 4 %.
Kot pri vseh drugih škorpijonih je strup zapletena mešanica beljakovin; nekatere sestavine, kot je toksin tamapin, so bile v zadnjem času uspešno izolirane.
Življenjski prostor
Indijski rdeči škorpijon je razširjen po poraslih nižinah s subtropskim oz. tropskimi vlažnim podnebjem in pogosto prebiva v bližini človeških naselij ali v njih, še posebej na podeželju. Ugajajo mu različne površine, kot so grmičevje, travniki, žitna polja, drevesno lubje, nasadi mangov in plantaže evkaliptov.
Kot vsi drugi škorpijoni je nočno aktivna (nokturnalna) žival, ki se prehranjuje z majhnimi nevretenčarji, pa tudi z vretenčarji, kot so kuščarji. Do stika s človekom običajno pride ponoči ali zgodaj zjutraj, kot škorpijon pomotoma zaide v spalnico ali pade s stropa.
Škorpijoni v Sloveniji
V Sloveniji živijo štiri vrste ščipalcev, vse pripadajo rodu Euscorpius. Najbolj razširjen je slovenski ščipalec (Euscorpius gamma), ki je bil kot samostojna vrsta opisan leta 2000 s tipskega nahajališča v bližini Kopra. Živi po vsej Sloveniji in v sosednjih državah blizu meje. Poleg njega živijo tu še gozdni ščipalec (E. germanus), navadni ščipalec (E. tergestinus) in italijanski ščipalec (E. italicus). Nobena od teh vrst ni nevarna človeku.
